Zgodba gospe Ane je dokaz, da resnično nikoli ne gre obupati. V Medico je pred letom dni prišla že četrtič, vendar šele zdaj lahko reče, da je prišla resnično odločena, da naredi konec odvečnim kilogramom. Kot pravi, se prejšnjih poskusov hujšanja niti ne spomni dobro – želela je sicer shujšati, vendar je vsakokrat na pol poti obupala.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Matic Bajželj
Objavljeno: Revija Viva
- Osebna izkaznica
- Ime: Ana
- Začetna teža: 118,7 kg, ITM 44,67 kg/m2
- Dosežena končna teža: 83,6 kg, ITM 31,46 kg/m2
- Začetek hujšanja: februar 2014
- Skupno zmanjšanje teže: 35,1 kg
- Trajanje hujšanja: 13 mesecev
“Ne znam natanko razložiti, zakaj,” pravi, “toda ko sem enkrat pozabila na samonadzor, ga nisem več mogla dobiti nazaj.” Morda se ji je takrat hujšanje zdelo zgolj dodatno breme, zdaj pa ima odrasla otroka in s tem tudi več časa, ugotavljava v pogovoru. Pa kilogrami? “Seveda so se vrnili, in še kak za nameček,” pove. Vsakokrat vseh dvajset. Zakaj vnovič, me zanima. “Pred dvema letoma sem zbolela za težjo boleznijo, poleg tega so me mučile bolečine v kolenih, imela sem tudi visok krvni tlak. Zaradi vsega tega se je v meni porodila želja, da tokrat resnično naredim nekaj zase, da se lotim temeljite prenove in spremembe.”
Kaj je bila njena največja napaka v prehranjevanju?
“Ves dan sem po malem jedla, piškotek tu, piškotek tam, kakšna čokoladica … Domov sem prihajala pozno in se najedla kosila, zatem še pobrskala po hladilniku.” Debelost je sicer ni motila, le občasno, ob kakem slovesnem dogodku, jo je zmotilo, ker nikoli ni mogla kupiti lepe obleke.
Sama ne bi zmogla
Glede hujšanja je bila sprva skeptična – prijavil jo je mož. Oklevala je in si pustila nekaj dni za razmislek, vendar se je zavedala, da ji sami ne bo uspelo, tako kot ji ni že prej, čeprav je jedilnik diete dobro poznala. Preprosto ni našla dovolj energije in motivacije. “Ni enako, če se nadziraš sam – ali če nad tabo bdi strokovnjak, ki spremlja vsak tvoj korak.” Po prihodu v Medico je na uri telovadbe ugotovila, da je v izredno slabi fizični kondiciji.
Minus 35 po enem letu
Na začetku hujšanja je Anina tehtnica kazala sto osemnajst kilogramov; v letu dni jih je izgubila kar petintrideset. “Moja šibka točka so sladkarije,” pravi “Toda zdaj na hrano gledam drugače, moj pristop je drugačen in tudi dieta mi bolj ustreza kot tista pred leti, ko sem bila tu prvič. Opažam pa, da te ljudje gledajo postrani, če ne vzameš ponujene hrane, zato jo
vzamem, vendar malo.” Ana zdaj redno telovadi, ima “svoje srede”. Udeležuje se psihoterapije, kjer se pogovarjajo o tem, kdaj, zakaj in kaj pojedo. Deležna je podpore domačih, zaradi česar je hujšanje lažje, opaža tudi, da je samozavestnejša. “Občutek, ko izgubiš kilograme, s katerimi si se dolgo boril, je prav zmagoslaven. Zdaj se resnično počutim lahkotnejše kot prej,” pravi z nasmehom na obrazu.
Zdravniški komentar
PRIDIGANJE IN SOLJENJE PAMETI NE POMAGA
“V preteklosti je bila gospa Ana za hujšanje vedno motivirana le kratkoročno, prehitro je bila zadovoljna z doseženim rezultatom in ni razmišljala, da bodo potrebne trajne spremembe v prehranjevanju. Tokrat je drugače – ljudje se spreminjamo in dozorevamo,” ugotavlja njena zdravnica, Tina Sentočnik, specialistka interne medicine.
Kako pojasnjujete dejstvo, da nekateri, čeprav uspešno izgubljajo kilograme, naenkrat popolnoma izgubijo motivacijo?
Posamezniki, ki se odločajo za intervencijo v težo, imajo različne predstave in pričakovanja; večinoma so pripravljeni le na omejen čas “odpovedovanja” hrani, takrat so sposobni visoke stopnje samonadzora in hitre redukcije teže. Ko so z “rezultatom” zadovoljni, pa motivacija popusti. Posledica je seveda vračanje k napačnim prehranskim vzorcem in ponovni porast telesne teže.
Kako se vi spomnite gospe Ane v vseh teh letih, ko je prišla prvič in zdaj?
Gospa Ana je bila prvič v moji ordinaciji leta 1998, nato pa še dvakrat, zadnjič leta 2002. Imela je precej nižjo začetno težo kot tokrat, vsakič pa je vztrajala le kratek čas – največ dva meseca, in pozneje ni prihajala na kontrolo. Obravnave tudi nikoli ni zaključila. Zdravljenje debelosti namreč poteka v več fazah, prva je hujšanje, druga stabilizacija dosežene teže in tretja vzdrževanje. Gospa Ana sedaj ordinacijo obiskuje že več kot eno leto in je v fazi vzdrževanja teže. Ta je najdaljša in bo trajala nekaj let, saj se mora človek po hujšanju na telesnem in duševnem nivoju navaditi na novo težo ter na drugačne pogoje prehranjevanja in gibanja. Organizem, prej iztirjen v svojem delovanju, potrebuje čas, da vzpostavi novo, trajno in bolj zdravo ravnovesje.
Pravijo, da mora odločitevdozoreti v glavi vsakegaposameznika, pa vendar – kako najti motivacijo za hujšanje? Marsikdo ve, da bi moral, pa pravi, da ne najde motivacije …
Res je, odločitev mora dozoreti v glavi in prav nihče ne more nikogar prisiliti ali prepričati v spremembe. Obstajajo pa učinkovita orodja in terapevtski prijemi, s katerim lahko vešč strokovnjak pozitivno vpliva na motivacijo. Pridiganje, soljenje pameti ali grožnje z boleznijo ne pomagajo. Le obuditev in jačanje bolnikovih lastnih sil bo imelo dolgoročni učinek.
Tina Sentočnik, dr.med., spec. interne medicine
