Makaroni, krompir, omake, brez zajtrka, za malico sendvič ali topla malica, poznopopoldansko kosilo … Verjetno je to najpogostejši odgovor mojih sogovornikov, ko jih povprašam, kako so se prehranjevali pred hujšanjem. In prav to je povedala tudi gospa Damjana, ki je od maja do zdaj uspešno opravila s 25-imi kilogrami.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Diana Anđelić
Objavljeno: Revija Viva, Oktober 2011
- Osebna izkaznica
- Ime: Damjana
- Starost: 39 let
- Poklic: ekonomsko komercialni tehnik
- Začetna teža: 109,6 kg; ITM 39,53
- Dosežena teža po hujšanju: 84,5 kg; ITM 30,48
- Trajanje hujšanja: 5 mesecev
- Celokupna redukcija teže: 25,1 kg
Zdi se, da je tako najbolj enostavno. Zjutraj se nam mudi, marsikdo ob besedi “zajtrk” pomisli na počasen, uživaški obrok, ki si ga sicer privoščimo ob prostih dneh in za katerega med tednom res nimamo časa. Ko pa pri zdravnici dobijo navodila, v katerih je kot prvi jasno zapisan obrok zajtrk, se čas zjutraj kar nekako najde. In če veliko ljudi prisega na testenine in krompir kot hitro pripravljeno kosilo, se ob pogledu na dieto mnenje znova precej hitro spremeni.
Nezdravo hujšanje
Gospa Damjana pravi, da je bila bolj okrogla že od rojstva. Povišan pritisk, bakterija Helicobacter pylori in vnetje na požiralniku je niti niso zelo motili; pravi namreč, da se je kljub povišani teži počutila dobro. A vendar je bila želja po vitkejši postavi ves čas prisotna, saj se je s hujšanjem trudila že večkrat. Leta 2002 je s pomočjo zdravil izgubila kar 28 kg v štirih mesecih, nato je po tretjem porodu z ločevalno dieto shujšala 13 kg, teže pa ni znala obdržati. “Kako to?” jo povprašam. Gospa Damjana meni, da se je zredila zaradi nepravilne prehrane in premalo rekreacije, pa tudi zaradi nezdravega načina hujšanja.
Samo diete so premalo
Ravno to je pravzaprav tisto, kar ugotavljajo številni moji sogovorniki. S trdno voljo sicer marsikdo uspe izgubiti precej kilogramov, nove teže pa ne zna obdržati. Diete, ki jih lahko najdemo vsepovsod, nas namreč ne naučijo zdravega prehranjevanja, primernega za vse življenje. Prav zato je gospa Damjana odšla k zdravnici.
Brez gibanja ni hujšanja
Z rekreacijo se prej ni ukvarjala, tudi zaradi pomanjkanja časa, imela je tri majhne otroke, sprehodi so bili bolj počasni, drugega časa zase nekako ni našla. Odkar hodi v Medico, pa je skoraj vsak dan športno dejavna. Rada ima hitro hojo, dela vaje za moč in gibljivost. Ugotavlja, da ni hujšanja brez športne aktivnosti.
Spodbuda najbližjih
K dobremu počutju pa seveda pripomore tudi spodbuda domačih in prijateljev, ki občudovanja “nove Damjane” ne skrivajo. Marsikdo, ki je daljši čas ni videl, je skorajda ne prepozna.
Veseli se vsakega novega dne
Nov način prehranjevanja ji je všeč, v njem najde dovolj hrane, ki jo ima rada, zato česa drugega ne pogreša. Z veseljem si nadene kakšno obleko, ki jo je precej časa čakala v omari, veseli pa se tudi vsakega novega dne, ko je lahko športno dejavna, ko lahko poje veliko več kot prej, pri tem pa še izgublja kilograme.
Dobra postava je precenjena
“Počutim se res enkratno,” pravi. Tudi bolj samozavestna je. Kljub temu pa opaža: “V današnjem svetu se mi zdi dobra postava precenjena, saj to povzroča prevelik pritisk na ljudi, ki imajo težave s prekomerno težo. Zlasti se ta pritisk pozna že pri otrocih. Zdi se mi, da so vitkejši ljudje bolj uspešni zaradi družbe, v kateri živimo.”
Zdravniški komentar
NEMOČ STROKE? ALI NEPRIPRAVLJENOST LJUDI NA SPREMEMBE?
Gospa Damjana je pacientka, s kakršnimi se v svoji ambulanti srečujem praviloma. V poznih tridesetih, po nosečnostih – tudi gospa Damjana je mamica, in to treh otrok, z dolgoletno zgodovino povišane teže in s številnimi bolj ali manj uspešnimi, a le kratkoročno učinkovitimi poskusi hujšanja, ki se praviloma končajo s ponovnim porastom teže.
Zdravstvene težave
Pogosto jim povečana teža povzroča zdravstvene težave – pri naši tokratni pacientki je to povišan krvni tlak, zaradi katerega je leto dni pred prvim obiskom v centru Medico začela jemati zdravila. Številnih drugih spremljajočih težav, kot so npr. omejenost v gibanju, hitrejša zadihanost in utrujenost, pa ti bolniki niti ne opazijo. S svojimi omejitvami in težavami zaradi povečane teže se poistovetijo, sprijaznijo z njimi in jih vzamejo v zakup. Prilagodijo se jim in jim podredijo svoje življenje. Žal.
Brez zdravniške pomoči ne gre
Strah za zdravje je tudi glavni motiv za odločitev za “hujšanje pod zdravniškim nadzorom”. Ko pa se teža zmanjša in strah popusti – pri gospe Damjani je po izgubi prvih petnajstih kilogramov krvni tlak padel na normalne vrednosti – se motivacija za zdravljenje zmanjša. Pojavi se občutek samozadostnosti in lažne varnosti (“saj bom zmogel sam”), na površje pridejo številni odpori in napačna prepričanja, prizadevnost v dieti in gibanju počasi popušča, posledično pa se upadanje teže postopoma zmanjšuje. Samo vprašanje časa je, kdaj tak posameznik preneha prihajati na kontrolo. Včasih preteče zelo veliko časa, da se ponovno vrne. Seveda z enako visoko ali še višjo težo. Pogosto pa se niti ne vrne. Ob ponovnem porastu teže išče druge možnosti in bližnjice, da bi lahko shujšal. Prebere vse diete. Išče hrano, ki je “dietna” in “pomaga shujšati”. Verjame v “negativne kalorije”. V prehranska dopolnila ali čaje, v čudežne tablete. Ali pa se sploh preneha truditi s težo, ki postopoma in nezadržno narašča. Kar je logična posledica žalostne resnice, da si kljub preteklim izkušnjam sam ne more pomagati – vse več je in vse manj se giblje.
Debelost je večplasten problem
Z bolniki s povečano težo in debelostjo se v zdravstveni stroki ukvarjajo tri področja – internistika, psihiatrija in psihologija ter kirurgija. K internistom, specializiranim za debelost, pridejo pacienti večinoma po pojasnilo, zakaj se sploh redijo; pogosto so namreč prepričani, da povečana teža pri njih ni posledica nepravilne in preobilne prehrane, pač pa neke neodkrite “presnovne” motnje. Ko in če se sprijaznijo z dejstvom, da gre za “debelost zaradi presežka kalorij”, kakor je bolezen poimenovana v slovenskem seznamu bolezni, pričakujejo dieto. Za nekaj tednov. Gibali se bodo sami. Dieti bodo sledili sami, saj vse že vedo in tudi povsod piše, kaj je zdravo.
K psihiatrom pridejo pacienti z debelostjo, “ker imajo motnjo hranjenja”. To pomeni, da diete nočejo. Se je ne bodo držali. Ker dieta ne pomaga. Hočejo psihološko pomoč. Brez diete. Menijo, da bo teža padla, ko bodo psihično “na boljšem”. Sama od sebe.
Kirurgi – specialisti za plastično, estetsko ali bariatrično kirurgijo – so vse pogosteje zadnje upanje za zmago nad kilogrami. Utrjujejo ga, žal prepogosto, tudi populistični članki ali oglasi. V ZDA, kjer je debelih 60 % odraslih, tretjina od teh ima indeks telesne mase nad 45, je oglasna sporočila: Izberi si že danes svoj ‘lap band’ (okrajšava za angl. adjustable gastric band, kar pomeni želodčni trak ali “objemka”) videti skoraj že nad vsako bencinsko črpalko.
Problem debelosti je ogledalo naše družbe. Šele ko ga bomo pripravljeni razumeti večplastno in reševati kompleksno, se nam bo obrnilo na bolje.
Tina Sentočnik, dr.med., spec. interne medicine
