Srečanje z gospo Heleno je v resnici nekaj posebnega. Pride z energijo, se te takoj dotakne, in začutiš, da je nekaj posebnega. Mimogrede da je izgubila 60 kilogramov. Koliko, prosim? sem se začudila.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Grega Žunič
Objavljeno: Revija Viva
- Osebna izkaznica
- Ime: Helena
- Poklic: vzgojiteljica predšolskih otrok
- Starost: 49 let
- Začetek hujšanja: junij 2015
- Začetna teža (junij 2015): 137,8 kg; ITM 42,53 kg/m2
- Dosežena teža po dvanajstih mesecih zdravljenja (junij 2016): 84 kg; ITM 25,95 kg/m2
- Celokupno zmanjšanje teže: 53,8 kg
Glede na višino
Gospa Helena je precej visoka in ko sva se pogovarjali o teži, je bilo vedno zraven še “glede na mojo višino”. Sicer, kot pravi, že kot otrok ni bila prav suha, a nekako v sredini glede na višino. Od 5. razreda osnovne šole do 3. letnika srednje šole je trenirala košarko in takrat s težo seveda ni imela težav, bila je tudi v odlični kondiciji. Ko pa je prenehala s treningi, so se kilogrami začeli nabirati. “Pri 87-ih kilogramih sem poskusila shujšati s pomočjo nekih magnetkov. Kasneje, pri 21-ih, ko sem bila že v službi, pa sem se ponovno zredila.”
Nezadovoljna z videzom
Pripoveduje, da s svojim videzom pravzaprav nikoli ni bila zadovoljna. Pri drugih puncah je vedno občudovala ozke boke, lepe, dolge lase, občudovala je njihovo samozavest. Kot otrok je bila tiha, hrepenela je po sprejetosti, zdelo se ji je, da si drugi zaslužijo večjo pozornost. Ali lahko tu tiči vzrok za njeno prekomerno hranjenje? O tem se zdaj pogovarjajo v skupini pri psihologinji v Medicu, kjer se je Helena izvrstno ujela in ji brskanje po sebi ponuja številne odgovore na še številnejša vprašanja.
Zdaj ali nikoli
Kilogrami pa je v vseh kasnejših letih zdaj niso pustili pri miru, vsemu temu so se pridružile še težave s ščitnico, kasneje pa še trn v peti, kar je preprečevalo, da bi Helena hodila vsaj na sprehode, kar je sicer rada počela. Je vzgojiteljica in kilogrami so jo ovirali tudi pri delu z otroki. Teža je rasla, po porodu je tehtala 123 kilogramov, pri 47-ih letih že 142. Takrat je vedela: Zdaj ali nikoli. Pomislila je na menopavzo, ki se bliža, na hormonske spremembe, ki jo čakajo, in zavedala se je, da bo z vsakim letom težje shujšala. “Takrat sem rekla, tudi če bom na dan pojedla le tri peresa solate, če bo glava še tako pripravljena, se bo telo uprlo, ker bo čisto zmešano od hormonov …”
Ampak 60 kilogramov?
“Kilogram po kilogram, dan za dnem, mala zmaga, pa še ena in še ena. V skupini se lepo pogovarjamo, jeseni nadaljujemo. Tam ugotoviš, kaj vse iz preteklosti te je pripeljalo do takega vedenja. Res preteklosti ne moreš izbrisati, a učim se mehanizmov, kako zaradi tega ne poseči po hrani, kar sem prej videla kot najhitrejši izhod v sili. Sploh nisem pomislila, da so še druge stvari, ki te prav tako lahko zadovoljijo, tukaj so mi tudi povedali, da poželenje po hrani mine v približno 15-ih minutah. Zdi se mi pomembno, da se tega zavedam.”
Zgodba o hrani
Jedilnik ji pomeni veliko oporo in ji daje občutek varnosti. Natanko ve, če bo jedla to in to, bo vse v redu. V Medicu se je naučila tudi prilagajati jedilnik hrani v vrtcu, da vzame tisto, kar lahko. Pravi, da je dieta dr. Sentočnikove pravi kulinarični užitek. “Sama priprava rezanja zelenjave in vsega, kar spravim v posamezni obrok, je hkrati razmišljanje, o hrani, o načinu prehranjevanja, o zadostni količinitega, kar bom zaužila. In prav malo mi je mar za vse ostale trende.” Prepričana je namreč, da mora človek jesti vse. Je proti dodatkom in praškom, o katerih nekateri zdaj toliko govorijo. Je tudi mnenja, da poudarjanje nekih ekstremno vitkih manekenskih mer niso primerne za današnje najstnice in da vse preveč razglabljamo o škodljivosti tega ali onega.
Spelji do konca
Naučila se je tudi premagati jutranjo lenobo, vstane zgodaj in gre hodit. “Spomnim se, s kakšnim zanosom sem šla prvi dan, pa je prišlo drugo jutro in sem ga hotela že prešpricat. Pa sem si rekla: Ne! Tako si se odločila in zdaj to spelji do konca!” Od takrat sploh več ne razmišlja, le vstane in gre. Hoja zanjo ni le šport, ampak tudi neke vrste meditacija.
Osebna zmaga
Videz, ki ga nosi zdaj, ji predstavlja osebno zmago. Zmogla je, uspela je, se pa zaveda, da je to, kot pravi, šele prvi polčas. Drugi, da bo težo ohranjala, je verjetno težji, a se ga ne boji. Tako neprekosljiv je občutek, ko kupiš konfekcijsko številko 42 ali L, prej pa 60, v užitek ji je občutek, da se lahko giba, uživa v svoji mobilnosti, dobesedno leti čez klanec na Šišenski hrib. Gospa Helena je zase naredila ogromno, v videzu in znotraj sebe. Eno pogojuje drugo. Samozavestno se je zavihtela na kolo in odbrzela naprej v dan.
“Prihodnost je čudovita pustolovščina, ki čaka, da jo uresničim. Seveda me je po svoje strah, da bom podlegla tem tako imenovanim »futr popadkom«, kot jim rečem. Vendar mislim, no, prepričana sem, da je glava toliko pripravljena ustavljati te napade, da telo zelo hvaležno sodeluje pri vseh fizičnih aktivnostih, da so sklepi manj boleči, da je gibanje lahkotno, hitrejše, to mi je res v velik užitek in nekakšna mobilna meditacija je postala nujna mantra. Takrat sem na hoji sama s sabo v največjem zavedanju, vem, da delam dobro zase, vem, da se počutim bolje in res mi ni težko. Tako da “futr popadki” bodo, tudi kakšni obvozi (goljufije), kar se tiče jedilnika, bodo, ker mora pač tudi to dihati. Prvo leto pa sem bila prav v matrici jedilnika, če tako rečem. Nisem dopustila ničesar, kar bi goljufalo predpisano hrano. In zato sem ponosna nase in zato vem, da zmorem. To pa je tisto, kar me bo motiviralo še v prihodnje. Ostati taka, kot sem zdaj. Primerno prehranjena, ponosna, samozavestna ženska.”
Komentar zdravnice
Gospa Helena je v centru Medico v obravnavi debelosti eno leto. V mojo internistično ambulanto je prišla z napotnico osebnega zdravnika, na svojo pobudo.
V letu 2012 se je pričela zdraviti zaradi težav s ščitnico, jemlje zdravila, ki jih bo potrebovala vse življenje. Sama je svojo povečano težo pripisovala težavam s ščitnico, prevelikim obrokom in pomanjkanju telesne aktivnosti. Njena poglavitna motivacija za hujšanje je bila želja po boljši telesni zmogljivosti, da bi lažje opravljala svoje delo vzgojiteljice, ki jo zelo veseli.
Povečano težo je imela že od otroštva, bila pa je v mlajših letih aktivna športnica. Po prenehanju treningov košarke ji je teža pričela naraščati. Veliko se je zredila tudi med nosečnostjo. Pogosto je hujšala, tako sama kot v različnih “programih”, tudi zdravstveno-vzgojnem v zdravstvenem domu. Do 15 kg je shujšala večkrat, enkrat celo 26 kg, a je težo pozneje vedno v celoti pridobila nazaj. Kot pri vseh pacientih smo tudi pri gospe Heleni na začetkuopravili diagnostiko. Na tej osnovi oblikujemo zdravljenje, ki ga povsem prilagodimo posameznikovim potrebam, motivaciji in njegovim zmožnostim. Pomembno je, da je pristop k zdravljenju celovit, da se torej osredotočimo tako na prehrano kot tudi na telesno dejavnost. Ključnega pomena med zniževanjem teže je spodbujanje motivacije; pacienti morajo sprejeti dejstvo, da bodo morali tudi potem, ko bodo že shujšali do želene teže, spremeniti svoj odnos do hrane. Glede na izsledke raziskav in naše lastne izkušnje iz dela z bolniki vemo, da je prvi dve leti po hujšanju težo težko zadržati. V tem času so zelo pomembne redne kontrole, dovolj telesne aktivnosti, pomoč dietetika, ki pacienta uči uravnoteženega prehranjevanja v različnih pogojih in situacijah, ter psihološka podpora motivaciji za vztrajanje.
Gospa Helena je prvo fazo zdravljena zaključila vzorno. Polna je energije in ob zadovoljstvu s svojim počutjem in novo podobo trdno odločena, da se nikoli več ne bo zredila. Zanjo se začenja druga faza zdravljenja. Na naše priporočilobo tedensko obiskovala podporno skupino, v internistični ambulanti pa jo bom spremljala še najmanj pet let. Če bo vztrajala, kar ji iz srca želim, bo svojo novo težo zagotovo ohranila. Veseli me, da lahko sedaj, ko je teža ne ovira več, polno uživa v svojem delu in ponovno obujeni želji po redni vsakodnevni telesni aktivnosti, brez bolečin v kolenih.
dr. Tina Sentočnik, dr. med. spec. interne medicine in psihoterapevtka
