Pred letom dni je gospa Romana prvič prišla v Medico center. Kot otrok presuha, da so ji vsi ponujali hrano, pa je kot odrasla imela kar preveč rada sladoled, arašide in gumijaste bombone. »To so bile moje največje pregrehe,« pravi, »pa seveda občutek sitosti. Tega sploh nisem poznala. Šele tukaj sem se naučila poslušati svoje telo in ko sem sita, zdaj to vem in neham jesti.«
Piše: Lucija Fatur
Foto: Grega Žunič
Objavljeno: Revija Viva
- Osebna izkaznica
- Ime: Romana
- Poklic: uni. dipl. ekonomistka
- Starost: 37 let
- Začetek hujšanja: 28. 9. 2017
- Začetna teža: 112,5 kg, ITM 32,49 kg/m2
- Dosežena končna teža: 74,7 kg, ITM 24,67 kg/m2
- Celokupno zmanjšanje teže: 37,8 kg
- Priporočena teža za dolgoročno ohranjanje: 75,6 kg, ITM 25 kg/m2
- Zaključek hujšanja in začetek vzdrževanja teže: 18. 7. 2018
- 1. faza zdravljenja: hujšanje in stabilizacija teže
- – Čas trajanja hujšanja: 10 mesecev
- – stabilizacija teže: 2 mesece
- 2. faza zdravljenja: vzdrževanje teže
- – Predvideni čas, potreben za vzdrževanje teže: 5 let
Po otroški dobi pa je imela vedno malo več kilogramov kot ostali. Z leti se jih je nabralo kar 37 preveč. Poskusi hujšanja ji niso bili neznani, jo-jo efekt pa na žalost prav tako ne. Hujšanje ji je še kar nekako šlo, ni pa se zavedala pravzaprav najbolj pomembnega dejstva – da moraš težo ves čas vzdrževat s pravilnim
prehranjevanjem. Napaka mnogih je namreč, da ko dosežejo želeno težo, spet preidejo na star način izbire hrane, ki je največkrat »vse po vrsti«.
Različne diete
Hujšala je na različne načine – držala se je LCHF diete (low carb high fat – dieta z malo ogljikovimi hidrati in veliko maščobe), imela je obdobje, ko je veliko tekla ali pa po 17. uri ni več jedla. Deležna je bila tudi mnogo nasvetov o hujšanju, dokler ji ni očetova partnerka, zdravnica, svetovala hujšanja pod zdravniškim nadzorom. Romana si je želela le, da bi se naučila vzdrževanja teže, samega procesa hujšanja se ni bala. Njen največji problem je bil vedno vzdrževanje. Obiskovanje Medica je vzela kot projekt.
Zakaj iščem?
V veliko pomoč in motivacijo ji je obiskovanje skupine pri psihologinji. »Začela sem razmišljati o stvareh, o katerih sicer verjetno ne bi,« razloži. »Zanimivo se mi zdi na primer iskanje odgovora na vprašanje, zakaj stojim pred hladilnikom in nekaj iščem. Sem lačna? Kaj in predvsem zakaj iščem?« Poskuša stopiti korak nazaj in se pogledati od daleč, z zunanje perspektive, in ugotoviti, zakaj išče hrano. »Včasih,« pravi, »dejansko prepoznaš vzroke nenehnega iskanja hrane, prenajedanja …«
Podpora okolice …
Pomembno je tudi, da okolica upošteva novi način prehranjevanja. Tudi gospa Romana ima izkušnje, ko ljudje rečejo, češ, zaradi enega piškota se pa res ne boš zredil. »Ne gre za tisti piškot, gre za to, da si se nečemu zavezal in bi se rad tega držal.«
… in strokovnjakov
Glede na to, da že ima slabe izkušnje z vzdrževanjem teže, se zdaj dobro zaveda, da jo čaka najtežje obdobje: »Pred hrano se bom morala ustaviti.« Zato se ji zdi prav na tej točki podpora v Medicu še toliko bolj pomembna in dragocena. Prej je bila za tolažbo, ob utrujenosti, stresu, hrana vedno pri roki, zdaj ni več.
Živi življenje
Se je pa navadila na red, na pet obrokov dnevno, naučila se je, kaj lahko je zunaj in česa je bolje, da se izogiba. Enkrat tedensko hodi v Medico na telovadbo, sicer pa je aktivna tudi v prostem času – sprehodi, kolo, hribi. Obiski v Medicu so ji opora in tisti čas, ki je samo zanjo. »Ker se počutiš drugače, te tudi okolica sprejema drugače,« opaža. »Ne znam drugače opisati, ampak drugače se počutiš v nekem prostoru.« Postala je bolj samozavestna, rada se uredi. Izžareva energijo, s katero je tudi sama zadovoljna in na katero je ponosna.
Komentar zdravnice
USPEŠEN JE TISTI, KI VZTRAJA NAJDLJE
Gospa Romana je ena od pacientk, ki je bila tako v prvi, kot je tudi sedaj, v drugi fazi obravnave debelosti vključena v tako imenovano celovito obravnavo.
Ko govorimo o celovitosti obravnave bolnikov z debelostjo, imamo v mislih timski pristop k zdravljenju. S pomočjo orodij, ki jih imamo na razpolago zdravniki – internisti, zdravniki kirurgi, dietetiki, psihologi, osebni trenerji – naj bodo ta še tako izpopolnjena, danes vemo, da ne bomo uspešni, če ta orodja oziroma metode uporabljamo ločeno.
Tim strokovnjakov
Vsi, ki se ukvarjamo z obravnavo debelosti, vemo, da dieta ni rešitev problema debelosti, pač pa debelost praviloma obravnavamo stopenjsko: na primarni ravni, v referenčnih ambulantah in preventivnih zdravstveno-vzgojnih programih naj bi potekalo množično usmerjanje pacientov, ki imajo povečano težo in z njo povezane bolezni, k bolj zdravemu prehranjevanju in gibanju. Nadalje bi morali družinski – osebni zdravniki vse bolnike, ki imajo ITM nad 30 kg/m2, napotiti na specialistično
obravnavo debelosti, ki mora biti praviloma celovita: ta temelji na psihološki terapiji, dietetični ter aktivacijski terapiji, vsaka od teh pa je prilagojena potrebam posameznega pacienta. Bolnikom, ki ne morejo zadovoljivo shujšati s pomočjo celovite obravnave in izpolnjujejo potrebne kriterije, lahko predpišemo zdravila, ki so od leta 2017 dostopna tudi v Sloveniji in delujejo na centre za apetit. Bolnikom, ki imajo visok ITM (nad 45 kg/m2), zaplete debelosti in ne morejo shujšati s pomočjo celovite obravnave, pa je dodatna možnost tako imenovani bariatrični (kirurški) poseg. Z njim zmanjšamo želodec ali večji del prebavnega trakta ter s tem dosežemo manjši vnos hrane in posledično hujšanje.
Ni krajše poti
Večina zdravnikov, pa tudi bolnikov, je prepričanih, da je poglavitni ali celo edini pripomoček za hujšanje dieta. Drugi spet menijo, da je telovadba »zakon«. Tako je razvijanje najrazličnejših dietnih pristopov, nadomestnih (umetnih) obrokov in prehranskih dopolnil, kar nekaj jih je za zdravje tudi nevarnih, pa različnih načinov vadbe za hujšanje, ogromna industrija, ki jo vzdržujejo njeni uporabniki sami. Vse v iskanju hitre, lažje in krajše poti do želene nižje teže. Bližnjice k cilju, ta pa je zmanjšanje teže in njeno ohranjanje na dolgi rok, ni.
Celovita sprememba
Potrebna je globalna in celovita sprememba. Sprememba odnosa do hrane, do svojega telesa, pa še sprememba prepričanj, načina razmišljanja, prioritet, vrednot in še bi lahko naštevala. Poglavitno pa je, da med obravnavo posameznik postopoma prepoznava svoje vzgibe in občutke, ki ga vodijo k odločitvam v situacijah, ko je hrana na razpolago. In predvsem, da pride v stik s svojimi potrebami, tako na področju telesa kot tudi čustev in čutov.
In spet in spet!
Pot k cilju tako ni niti kratka niti enostavna. Predvsem pa ni recepta, ki bi bil enak za vse in vsakogar. Gospa Romana je to prepoznala. Pomagale so ji pretekle izkušnje, ko je zadani cilj do neke mere že dosegla, pa se ji je čez čas doseženi rezultat izmuznil iz rok. In spet in spet.Na podlagi znanstvenih in kliničnih študij je dokazano, da najuspešnejši ni pacient, ki shujša najhitreje, niti tisti, ki hujša počasi. Dolgoročno je najbolj uspešen tisti, ki vztraja najdlje. Regulacija teže je tek na dolge proge. Je maraton.
dr. Tina Sentočnik, dr. med., spec. interne medicine in psihoterapevtka
