Gospa Sabina je mamica štirih otrok, starih od 2 do 9 let. Rojena na Švedskem slovenskim staršem je pred desetimi leti našla svoj dom v Sloveniji. “Če bi mi nekdo pred enajstimi leti rekel, da bom živela v Sloveniji na kmetiji z veliko družino, bi se samo zasmejala”, sva sproščeno začeli pogovor. In če bi ji nekdo rekel, da bo imela tako malo kilogramov, kot še nikoli v odrasli dobi, bi se ji zdelo prav tako neverjetno.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Matic Bajželj
Objavljeno: Revija Viva
- Osebna izkaznica
- Ime: Sabina
- Začetna teža: 98,5 kg, ITM 35,96 kg/m2
- Dosežena končna teža: 78,9 kg, ITM 28,8 kg/m2
- Začetek hujšanja: februar 2014
- Skupno zmanjšanje teže: 19,6 kg
- Trajanje hujšanja: 11 mesecev
A natanko tako je danes. Vse življenje je bila bolj okrogla, a kilogrami so jo začeli motiti zdaj, pri igri z otroki. Opazila je tudi, da se je včasih nehote primerjala z drugimi mamicami v vrtcu ali šoli. “Prej se z videzom nisem ukvarjala,” pravi, “mislila sem si, če koga kaj moti, naj me ne gleda. Potem pa sem imela po padcu z lestve težave z bolečinami v križu in zdravnik mi je svetoval, naj malo shujšam.”
Sama je hujšala s testeninami
Iz obdobja, ko je na Švedskem živela sama, je sicer imela za sabo že dobro izkušnjo hujšanja, saj ji je enkrat uspelo izgubili kar 30 kilogramov. “A če si sam, je drugače,” razloži, “živiš in ješ, kakor želiš, takrat mi res ni bilo težko, trikrat na teden sem plavala in hodila na telovadbo, jedla sem sicer testenine in danes mi ni jasno, kako sem s tako prehrano shujšala.”Potem pa je vsaka nosečnost prinesla tudi kakšen dodaten kilogram. Ker so si nosečnosti sledile dokaj hitro ena za drugo, so tudi kilogrami sproti ostajali in seveda prišli novi.
“Zdaj pa dovolj!”
Za pomoč zdravnice se je odločila ker pri vsem delu na kmetiji in z otroki enostavno ni več našla časa za telovadbo, brskala je po internetu za primerno dieto, pa je ni našla, saj se ji nobena ni zdela primerna za običajno vsakodnevno življenje. Poleg tega jo je zjutraj precej bolel križ, imela je težave z nogo, ki jo je bolela zaradi stare poškodbe.”Zdaj pa dovolj, sem si rekla, “nadaljuje pripoved, “Pri 34. letih ne morem komaj vstati iz postelje. Po nasvet sem odšla do svoje zdravnice in dobila napotnico za hujšanje. Sama pa sem pred skoraj enim letom našla Medico center.” Tukaj ji je uspelo izgubiti skorajda dvajset kilogramov.
Sedaj je vse lažje
Dan gospe Sabine se začne zgodaj zjutraj pri delu v hlevu, potem si privošči zajtrk in uredi otroke, sprehod s psom pa ji zdaj predstavlja pravo sprostitev. Dela na kmetiji je veliko, pri obrokih pa, pravi “nekako pokombiniram”. Poje tisto, kar lahko, vsak drugi teden pa gre dvakrat tudi na rekreacijo. “Pomembno je, da si obroke razdeliš, prej sem namreč jedla šele pozno popoldne, pred tem pa praktično nič. Vem, da se moram izogibati kruhu, testeninam, krompirju, vem pa tudi, da si kdaj pa kdaj lahko kaj privoščim, a to znam potem ‘popraviti’. Najpomembneje se mi zdi, da se zavedaš, kaj v jedilniku ni ravno dobrodošlo, ne pa da posegaš po hrani mimogrede in sploh ne veš, koliko kalorij v bistvu poješ.” Najtežje ji je včasih zvečer ali na praznovanjih. Brez dvoma pa gospa Sabina ugotavlja: “Kakor grejo kilogrami dol, pa gre samozavest gor. Neverjetno. In kako lažje vse naredim! Lažje in hitreje. Sem veliko okretnejša. Trebuh me nemoti več. Vesela sem pohval drugih. Predvsem pa se veselim nagrade, ki sem si jo obljubila, ko shujšam še pet kilogramov: šla bom skočit s padalom!”
Zdravniški komentar
HRANA NI NAŠ SOVRAŽNIK
Kakšne prehranjevalne napake je prej delala gospa Sabina in katera so bila ključna spoznanja, da je lahko shujšala, nam je zaupala njena zdravnica Tina Sentočnik, specialistka interne medicine.
Kakšen odnos do sebe in svojega telesa je imela gospa Sabina, ko je prišla k vam?
Otroci, skrb za družino in dom ter delo na kmetiji so bile deset let prednostne naloge gospe Sabine. To ni bilo obdobje, ko bi lahko v celoti prisluhnila svojemu telesu in dala prednost svojim potrebam. Občutek, da potrebuje spremembo, je nastajal počasi, a telo jo je vztrajno opominjalo, da mora zmanjšati težo, kar ji je priporočil tudi ortoped. Opazila je tudi, da postaja hitreje razdražljiva in bolj nestrpna do otrok, ki so z odraščanjem postajali vse bolj živahni in tudi zahtevni … Prav slednje jo je utrdilo v odločitvi, da shujša. O svoji samopodobi takrat ni posebej razmišljala, čeprav je bil njen odnos do sebe in svojega telesa vedno pozitiven.
Katera je bila največja napaka v njenih prehranjevalnih navadah?
Neredni, preobilni in neustrezno sestavljeni obroki ter prenajedanje v večernih urah – s čokolado. Ob prvem obisku v moji ordinaciji je sama dejala, da je od čokolade odvisna, tako kot so drugi od cigaret ali alkohola.
Ali bo delo na kmetiji dovolj gibanja zanjo? Kaj tudi sicer priporočate tistim, ki nimajo možnosti hoditi redno na rekreacijo?
Fizično delo na kmetiji pogosto zahteva ponavljanje istih gibov in sili telo v “prisilno držo”, kot je pogosto sklanjanje, kar telo utruja, lahko pa pripelje tudi do zgodnejših poškodb skeleta. Redna vadba, ki jo lahko izvajamo doma vsak dan ali nekajkrat tedensko čisto vsi, potem ko se pravilnih vaj naučimo, zadošča za sproščanje in utrjevanje tistih mišičnih skupin, ki so pri fizičnem delu zanemarjene. Gospa Sabina je za vadbo potrebovala spodbudo, našla jo je v obiskovanju telovadnice v domačem kraju, kamor gre, ko le najde čas za to. Priporočam ji, da v tem vztraja. V tednu, ko zaradi obveznosti z otroki časa za obisk telovadnice nima, pa ji priporočam, da vsaj 15 minut dnevno dela vaje doma.
Ali gospa Sabina doživlja svojo spremembo intenzivneje, kot je pričakovala in ali je to dobro za nadaljnjo motivacijo?
Gospa Sabina spremembo v teži, ki ji je olajšala življenje, močno občuti. Lažje ji je tako glede telesne kondicije, saj veliko hitreje ter z manj napora in utrujenosti zmore vsakodnevne obremenitve, ki niso majhne. Zelo pa opaža tudi spremembo na psihološkem področju. Mirnejša je in manj nestrpna, več časa posveča druženju z otroki, ne le organizaciji njihovih aktivnosti in skrbi zanje. Bolj uživa v igri z njimi, kar jo veseli in sprošča. Danes živi bolj polno življenje.
Na kaj bo morala biti najbolj pozorna v prihodnje?
V preteklosti je v hrani iskala moč, uteho in sprostitev; v obilnih obrokih preko dneva je “nabirala energijo”, da je zmogla vsakodnevne fizične napore, čokolada zvečer pa je bila nagrada, ki si jo je po napornem dnevu “zaslužila”. Morala bo vztrajati ter utrditi
novonaučeni način prehranjevanja in rekreativnega gibanja. Pomembno je tudi zavedanje, da hrana ni naš sovražnik in da ni nič narobe, če si kdaj privoščimo priboljšek – vendar ne vsak dan in tudi ne večkrat na dan. Vzpostaviti mora pravo razmerje med vnosom hrane in telesno aktivnostjo. Prav to menim, da je imela v mislih gospa Sabina, ko je govorila o “popravljanju”.
Tina Sentočnik, dr.med., spec. interne medicine
