“Natanko tako,” se zasmeji gospod Štefan. “Ko sva se z ženo poročila, sva imela oba enako kilogramov. Zdaj, po petintridesetih letih zakona, ima žena tri kilograme manj, jaz pa sem jih nabral približno petintrideset.” Gospa pove, da si je vedno težko prestavljala, da imajo nekateri težave z odvečnimi kilogrami, saj se sama zelo težko zredi. In vendar mu je prav ona prigovarjala in ga spodbujala pri odločitvi za hujšanje.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Diana Anđelić
Objavljeno: Revija Viva, September 2011
- Osebna izkaznica
- Ime: Štefan
- Starost: 63 let
- Poklic: upokojeni komercialist
- Začetna teža: 97,8 kg; ITM 35,92; obseg pasu 117 cm
- Dosežena teža po štirih mesecih hujšanja: 84,8 kg; ITM 31,15;
obseg pasu 107 cm - Trajanje hujšanja: 4 mesece
- Celokupna redukcija teže: 13 kg; zmanjšanje obsega pasu 10 cm
- Povprečna tedenska hitrost hujšanja: 0,81 kg
Čedalje tesnejša oblačila
Pri gospodu Štefanu so se kilogrami začeli kopičiti iz precej klasičnih vzrokov: delo v službi, družina, dnevi so minevali, o hrani pa ni niti razmišljal; jedel je največkrat zvečer, dopoldnevi pa so mu minevali predvsem ob kavicah.
Z izjemo sladoleda sladkarij ne mara preveč, je pa pogosto jedel utrujen, ko se je zvečer življenjski ritem umiril.
Na to, da se kilogrami kopičijo, so ga večkrat opozorili – zdravnik v zdravilišču, kjer so mu izmerili izredno visok krvni tlak; da ima vse večji obseg okrog trebuha, mu je povedal krojač, gasilska obleka mu je bila čedalje tesnejša – je namreč prostovoljni gasilec – žena pa je ob novem letu hotela pospraviti iz omar precej oblačil, za katera je vedela, da jih Štefan že dolgo ni nosil, saj so mu bila preozka. Toda Štefan ni dovolil: “To bom še nosil,” je dejal, morda tisti hip res nekoliko neprepričljivo.
Shujšati!
Pred leti, ko naj bi odšel na operacijo žolčnih kamnov, so mu ob pregledu povedali, da ima zamaščena jetra in da bi moral shujšati. Trudil se je z dietami, vendar brez uspeha. Tudi osebna zdravnica mu je vztrajno prigovarjala, da bi moral shujšati. Štefan se je večkrat pošalil, da nima preveč kilogramov, pač pa premalo centimetrov v višino.
S pravim pristopom
Ko je Štefanova žena nekega dne prinesla domov Vivo, se je zgodba začela razpletati. Gospod Štefan pove, da si niti slučajno ni predstavljal, kako bo potekalo hujšanje pri zdravnici. Za lažji začetek se je odločil, da se bo sicer odpravil na prvi pregled, potem pa bo videl, kako in kaj. Skratka, pustil si je odprta vrata, saj se je kljub vsemu težko odločil za hujšanje; zaradi prejšnjih neuspehov se je namreč spraševal, ali mu bo sploh uspelo. Preveč rad je jedel, nikoli pa ni pomislil, da s hrano lahko tudi hujšamo – seveda s pravilno izbranimi kombinacijami živil.
Navdušeno vztraja
Po nekaj mesecih gospod Štefan še vedno vztraja in si nikoli več ne želi zaiti na prejšnjo pot. Pravzaprav je navdušen, zato se je odločil izgubiti še kar nekaj kilogramov. “Poskusiti ni greh,” radi rečemo, in to drži, pravi Štefan. Veliko motivacijo je dobil že na samem začetku, ko je kilograme izgubljal najhitreje, vmes je sicer sem in tja pogrešal pozne večerne obroke, vendar pravi, da zares lačen ni nikoli. “Počutim se enkratno!” zadovoljno pove. Boljši so tudi zdravniški izvidi in z veseljem je spet oblekel stare obleke.
Pozoren na kalorije
Na nov način prehranjevanja se bo sicer moral še navaditi in se naučiti, kdaj in česa lahko poje več in kako lahko popravi morebitne napake. Tudi o prehrani se je naučil precej novega. Pozoren je na kalorije, tako na tiste v prehrani kot na tiste, ki jih izgubi pri rekreaciji. Večkrat opazuje, kako se telo odziva na hrano, ki je ni na njegovem jedilniku: opazil je, da tehtnica hitro pokaže več in da potrebuje kar nekaj dni, da se spet vrne na staro težo. “Verjetno bo moralo miniti nekaj časa, preden se bo telo povsem navadilo na manjšo težo,” razmišlja.
Domača podpora
Hodi tudi k telovadbi – že prej je z veseljem hodil v hribe, zdaj pa mu gre to veliko lažje. Pri vsem tem pa je deležen velike podpore žene. Včasih je dobro ugrizniti v kislo jabolko, saj se pozneje izkaže, da niti ni tako zelo kislo.
Zdravniški komentar
ZDRAVITI BOLNIKA, NE LE BOLEZNI
Danes predstavljamo gospoda Štefana, ki je v celostni obravnavi debelosti v centru Medico dobre štiri mesece. V tem času je izgubil 15 odstotkov začetne teže, večinoma maščobo.
Največ maščobe je izgubul v predelu trebuha, kar dovolj objektivno ugotovimo s pravilno izvedeno meritvijo trebušnega obsega. In prav povečan obseg trebuha, ki mu je onemogočal intenzivnejšo telesno aktivnost, je bil gospodu Štefanu najmočnejši motiv za hujšanje, h kateremu sta ga “nagovorili” žena in osebna zdravnica. Dodatni razlog za hujšanje je bil neurejen krvni tlak, ki je bil ob vstopu v proces obravnave debelosti previsok, kljub zdravljenju s tremi vrstami zdravil.
Naraščanje teže
Gospod Štefan je telesno težo pridobival postopoma. Kot 30-letnik je imel manj kot 65 kg, torej več kot 30 kg manj kot v začetku leta 2011. Prvih petnajst let ga nekoliko povečana teža niti ni motila, zadnjih dvajset let, ko je nezadržno naraščala, pa je postajala vedno bolj moteča. Tako se je zadnjih nekaj let z njo poskušal spoprijeti z občasnimi obiski fitnes centra v bližnji okolici doma. A vztrajal in shujšal ni nikoli.
Prvi rezultati dobri
Prav zato je ob tokratnem uspehu toliko bolj presenečen, zadovoljen in prepričan v dolgoročne rezultate. Opisane rezultate štirimesečnega hujšanja bi lahko ocenili kot “sladkosti medenega meseca”, po drugi strani pa obstaja le zelo malo strokovno utemeljenih programov zdravljenja debelosti, ki bi se lahko ponašali s tako dobrimi kratkoročnimi rezultati. A debelost je kronična bolezen in čeprav se naš današnji pacient v preteklosti ni redno tehtal, ocenjujem, da spada med debelostnike (ITM nad 30) že vsaj 10 let. Moral bo torej še kar nekaj časa vztrajati, da se bodo nekatere njegove prehransko-gibalne navade dolgoročno spremenile.
Natančno in po meri
Marsikdo bo pomislil, da je shujšati nekoga, ki si to želi, zelo preprosto: v telo je potrebno vnesti manj kalorij, torej jih manj zaužiti, in jih z aktivnostjo več porabiti. A doseči, da manj kalorij poje in jih več potroši posameznik, ki je vse življenje navajen posegati po določeni hrani, ki je ob najmanjšem naporu zadihan in ima bolečine v sklepih, ki ga povečan obseg trebuha ovira že, ko si hoče zavezati vezalke ali pristriči nohte na prstih nog, ni mačji kašelj.
Najpomembneje je vedeti, da ni diete, ki bi delovala po principu “ena za vse” (angl. one for all), niti ni takšne telesne aktivnosti. Zmanjšan vnos in povečano porabo kalorij je treba načrtovati natančno in po meri posameznega pacienta. Ob tem pa je vsekakor najpomembnejši pravilni timski pristop ter razumevanje in upoštevanje etike in delitve odgovornosti v zdravljenju: vodja tima zdravstvenih delavcev je vedno zdravnik. On je tisti, ki mora poznati in imeti pregled nad celotnim procesom zdravljenja, ne le nad njegovim najbolj “sofisticiranim” delom. Ne sme mu biti žal minut, v katerih se bo s svojim pacientom bolje seznanil in mu pojasnil vse, kar mora o svoji bolezni in njenem zdravljenju vedeti. Žal se kljub temu lahko zgodi, da gredo stvari narobe. Možnosti za to pa bo veliko manj, če bomo zdravili bolnika in ne le njegove bolezni.
Tina Sentočnik, dr.med., spec. interne medicine
