Če se želiš nalesti nekaj optimizma, je srečanje z našo tokratno sogovornico Nino obvezno. Njena pripoved in odločitev za hujšanje sta tako spontani, da uspeh zares ni mogel izostati.
Piše: Lucija Fatur
Foto: Diana Anđelić
Objavljeno: Revija Viva, April 2011
- Osebna izkaznica
- Ime: Nina
- Starost: 36 let
- Poklic: negovalka
- Začetna teža: 90,6 kg ITM 30; 27; obseg pasu 92 cm
- Trajanje hujšanja: 7 mesecev, vzdrževanje teže: 6 mesecev
- Celokupna redukcija teže: 16,5 kg, zmanjšanje obsega pasu 18 cm
- Povprečna mesečna hitrost hujšanja: 2,4 kg
Na hujšanje v tisto zeleno hišo
Hišo, v kateri deluje ambulanta dr. Sentočnikove, je Nina dolga leta opazovala skozi okno svoje pisarne, saj je zaposlena kot asistentka/negovalka študentom invalidom prav nasproti, v Študentskih domovih. Še sanjalo se ji ni, kaj se skriva v njej, pravili so ji “tista zelena hiša”. Nekega dne ji je prijateljica povedala, da se je odločila za hujšanje in da ji pri tem pomagajo prav v tej hiši. Črviček je začel glodati tudi Nino, in ko je izvedela, da lahko za hujšanje dobi napotnico, se je takoj odločila ZA.
Boj z redom
Nina ima že od dvanajstega leta diabetes. Že od nekdaj je vedela, da bi morala biti redna prehrana njena prioriteta, a se je kljub temu nenehno borila z redom. Tudi v službi ima naporen urnik, zato je jedla, kadar je pač imela čas – zvečer, zjutraj po nočni izmeni, popoldne, kadarkoli.
Samozavestna
Opazila je, da se redi, vendar si ni predstavljala, da prav zaradi neredne prehrane. Diabetologinja ji je sicer svetovala, naj shujša, vendar se za to nikakor ni mogla odločiti. Bila je samozavestna, kilogrami je pravzaprav niso motili, vedno je bila urejena in se nikoli ni skrivala za širokimi oblačili.
Nevarno nihanje
Pove, da je za diabetesom zbolela po očetovi smrti, do takrat se je tudi redno gibala, trenirala gimnastiko. “Potem je prišla puberteta,” pravi. “Takrat se mi je dogajalo vse mogoče, raven sladkorja je bila včasih primerna, drugič ne, imela sem obdobja, ko sem veliko jedla, saj sem se bala ‘hipe’, drugič sem jedla malo, včasih sploh ne, pila sem kavo, tudi kadila …” Pri dvajsetih letih je v pol leta shujšala trideset kilogramov in si zaradi tega nakopala precej zdravstvenih težav – sladkor se je višal in nižal, prebavne težave pa ima še zdaj.
Skok v neznano
V zadnjem času se je zelo zredila. K zdravnici za hujšanje se je odpravila nekoliko skeptična, saj se je bala, da bo čutila prevelik pritisk – tega ne smeš, to moraš … Zaradi takšnih občutkov namreč kar nekaj let ni šla k diabetologinji. Zdaj se je odločila, da se bo prepustila in pridno sodelovala, vendar si ni predstavljala, kaj jo čaka.
Pozitivna spodbuda
Naučila se je tudi, da vedno lahko pove, če ji kaj ni všeč, in da se vedno lahko pogovori. Nekateri so jo namreč strašili, da se ji bo svet postavil na glavo, da bo morala živeti popolnoma drugače in da je težko. “Seveda se ti svet postavi na glavo, toda glede na moje izkušnje bi se mi lahko tudi prej,” pravi Nina.
Ne le hujšanje, zdravo prehranjevanje
“Ampak tukaj je vse tako pozitivno in dobro, da mi niti trenutek ni bilo težko. Na dieti ne piše ‘to morate in tega ne smete’, pač pa ‘priporočamo’, natanko to pa potrebujem. Tukaj dobiš vso pomoč in nasvete, predvsem pa nikoli nisem občutila, da bi me kdo v karkoli silil. Ljudje so me spraševali, ali hujšam. Seveda hujšam, predvsem pa končno – jem zdravo. Tako bi se morala prehranjevati že ves čas bolezni … Počutim se prav super.”
Vztrajnost se splača
“Toda upoštevati moram nasvete in predvsem ne obupati, če bi se vse skupaj za teden ali dva ustavilo. Za vztrajnost si poplačan, četudi kak dan pozneje, kot bi si želel.” Tudi pri telovadbi je vztrajna, veliko pešači. Nina je zadovoljna. In optimistična.
Zdravniški komentar
MAJHNI KORAKI IN PRAVE BESEDE OB PRAVEM ČASU
Gospa Nina deluje mladostno in sproščeno, a moja prva ambulantna izkušnja z njo je drugačna. Ob prvem srečanju pred trinajstimi meseci je bila ob povečani teži v stiski, saj je očitke v zvezi z debelostjo poslušala od zgodnjih otroških let.
Na povečano težo jo je opozarjal predvsem oče. Žal je tragično preminil v prometni nesreči, Nini pa se je za vedno vtisnilo v spomin, da glede teže ni izpolnila njegovih pričakovanj. Podobno se je potem odzivala na vse poznejše sugestije k hujšanju, saj jih je doživljala kot kritiko. Pred bolečimi občutki se je najlažje ubranila z uporništvom in pogosto tudi umikom iz odnosa.
Sladkorna bolezen od 12. leta
Nina ima sladkorno bolezen, zbolela je pri dvanajstih letih. Njena sladkorna bolezen je odvisna od inzulina; potrebuje ga že od vsega začetka, saj ga njena trebušna slinavka ne zmore proizvajati. Vzroka za to obliko sladkorne bolezni ne poznamo, medicinska stroka pa domneva, da gre za avtoimunsko bolezen. Za te bolezni je značilno, da telo ob nekem sprožilnem dejavniku prične s tvorbo protiteles proti svojim lastnim celicam – kot da jih ne bi več prepoznalo za svoje. Protitelesa celice uničijo; v primeru sladkorne bolezni so to beta celice v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke, ki tako ne morejo več proizvajati inzulina. Dokler leta 1922 niso odkrili inzulin in njegovo uporabnost pri zdravljenju sladkorne bolezni, je bila ta bolezen neozdravljiva, bolniki pa so po njenem izbruhu kmalu umrli.
Iskanje ravnovesja sladkorja v krvi
Nina se je navadila na vsakodnevne injekcije inzulina, zadnjih devet let pa ima inzulinsko črpalko. Njen največji problem ob vstopu v obravnavo debelosti v centru Medico so bili pogosti padci krvnega sladkorja, ki se jih je prav panično bala. Strah jo je bilo, da si v stanju znižanega sladkorja (hipoglikemija) v krvi ne bo mogla sama pomagati. Sladkorni bolnik v takem stanju nujno potrebuje sladkor, ki ga mora, če je pri zavesti, v čim bolj koncentrirani obliki zaužiti skozi usta. Če pride do nezavesti, je potrebno sladkor dovajati v telo prek kanala v veni, kar je možno le v zdravstveni ustanovi. Ob neprepoznani hipoglikemiji in prepozni pomoči pride do trajnih poškodb možganov, lahko celo do smrti. Bolniki s sladkorno boleznijo so tako večino časa razpeti v iskanju ravnovesja med previsokim in prenizkim nivojem sladkorja v krvi. Uporaba inzulinske črpalke, ki je novejši pripomoček za zdravljenje sladkorne bolezni, je Nini težave nekoliko omilila, ni pa jih v celoti odpravila. Potrebna je namreč železna disciplina glede prehrane in gibanja, ki se ji je Nina z vsemi silami upirala.
Vztrajnost
Potrebnih je bilo veliko majhnih korakov in veliko pravih besed ob pravem času, da je bil vzpostavljen stik, ki ga Nina ni čutila kot prisilo, pač pa kot oporo. Svojo težo je uspešno znižala, a njen boj še ni končan. Vsi, ki smo se trudili skupaj z njo v internistični, dietetični, psihološki ambulanti ter v naši telovadnici, smo ji pripravljeni še naprej stati ob strani. Še nekaj let bo namreč potrebnih, da bo Nina v teži stabilna in gotova, da se ne bo več zredila.
Tina Sentočnik, dr.med., spec. internemedicine
