Pomemben je vsak dan

Če bi se z mojim današnjim sogovornikom Gregom najprej pogovarjala o številkah in kilogramih, bi se verjetno kar precej čudila. Številke namreč niso majhne. O sebi pravi, da ima težave s težo, odkar si je lahko prvič sam postregel s hrano, omenil pa je še, da je v življenju gotovo shujšal že vsaj 500 kilogramov.

Piše: Lucija Fatur
Foto: Diana Anđelić
Objavljeno: Revija Viva, April 2012


  • Osebna izkaznica
  • Ime: Grega
  • Starost: 28 let
  • Poklic: absolvent geologije
  • Začetna teža: 182,7 kg; ITM 53,96; obseg pasu 157 cm
  • Dosežena znižana teža: 152,3 kg; ITM 44,98;
  • obseg pasu 138,5 cm
  • Trajanje hujšanja: 4 mesece
  • Celokupna redukcija teže: 30,4 kg

Za hujšanje moraš biti zrel
Pod zdravniškim nadzorom je prvič shujšal pred sedmimi leti. Takrat je bil star 21 let in bil je prepričan, da je najpomembnejša “pot hujšanja”. Ko ti uspe shujšati, je stvar opravljena. Zdaj, po drugi izkušnji in znova izgubljenih 31 kilogramih, pa pravi: “Za hujšanje moraš biti zrel. To je dolg proces, ki ne traja le pol leta ali leto, kolikor traja, da se znebiš odvečnih kilogramov. Gre za spremembo življenjskega sloga – moraš ga spremeniti in tudi sprejeti. Sam ga spreminjam ob pomoči Medica, sprejeti pa ga bom moral seveda sam. S svojo voljo, željo in motivacijo.”

Neopazno pridobivanje kilogramov
Prav to so razlogi, da mu pred sedmimi leti ni uspelo obdržati dosežene teže. Ni se zavedal, da bi sploh moral kaj spremeniti. Povrhu je dobil otroka, in tako se je spremenilo tudi preživljanje prostega časa, ki ga je bilo vse manj. čas za obrok si je največkrat vzel zvečer, malo tega, malo onega, narezek, kruh … in skoraj neopazno je pridobival po kilogram na mesec. Ne sliši se veliko, toda v sedmih letih se jih je nabralo kar precej.

Hujšanje je šele prvi korak
Čeprav se ni počutil slabo in ga tudi zunanji videz ni prav zelo motil, se je zavedal, da tako ne gre več naprej. Mlad je še, in če bo tako nadaljeval … Kako bo čez deset, dvajset let? čeprav je poskušal shujšati sam, mu ni šlo. Kilogramov je bilo preveč. “Tudi sicer,” pravi, “moraš hujšati pod vodstvom, da se zaveš napak in jih tudi znaš odpraviti. če sem pri enaindvajsetih mislil, da je ključno samo hujšanje, zdaj vem, da se takrat pot šele začne. Hujšanje je prvi korak na dolgi poti, poti spremembe. Morda se zdi težka, toda ko se bolje počutiš, ko se zlahka vzpenjaš po stopnicah, ko vzljubiš gibanje in si zaradi tega več na svežem zraku, se vse skupaj nenadoma ne zdi več težko, ampak začneš uživati.”

Ko pozabiš nase Sprememba odnosa do hrane
“S hrano pa je takole: naučil sem se, da hrana pravzaprav ne redi, redijo neustrezne količine in nepravilne kombinacije. Priznam, hrano imam zelo rad. Rad imam dobre okuse in slastne vonjave, dandanes pa nam je na voljo veliko dobrih okusov. S hrano sem se vedno veselil in tolažil. Nič mi ni bolj prijalo kot zvečer, ko se je vse umirilo, pojesti kaj dobrega. Zato zdaj ne razmišljam o številki, do katere moram še shujšati, ampak sem zadovoljen, ker spreminjam odnos do hrane.” Po rojstvu otroka se je začel zavedati odgovornosti do malega nadebudneža. Bo moral otrok v poznejših letih skrbeti zanj? Hkrati se mu porajajo vprašanje, kakšen odnos do hrane privzgojiti otroku. Grega je prepričan, da prepovedi niso dobre, moral pa mu bo privzgojiti veselje do gibanja.

Za hrano si moramo vzeti čas
Grega rad kuha, na obed tudi večkrat povabi starše. Zdaj se je naučil kombinirati jedilnik, največkrat tako, da zase vzame del, drugim pa ponudi še prilogo. Zaveda se, kako pomembno je, da zaužijemo po več obrokov na dan in da jih znamo razporediti. Za hrano si moramo vzeti čas. Naučiti pa se moramo tudi reči ne, če nam jo ponujajo v družbi. “Včasih so morali delati, da so si lahko privoščili hrano, zdaj pa moramo delati, da si lahko privoščimo hujšanje.”

Vsak dan znova
Grega se spomni tudi mladosti, ko je kot otrok hujšal v Stični. “Ampak saj veste, kako je to. Dati skupaj fante, ki radi jejo … Nekdo je pač skrivaj odšel v trgovino – in uspeha seveda ni bilo.” Zdaj si pomaga z mislijo: “Zdržati moram vsak dan znova.” O jutri in pojutrišnjem ne razmišlja, saj mu to vsak dan znova uspeva.

Zdravniški komentar

UČENJE ZDRAVEGA ODNOSA DO HRANE
Zgodovina teže – pa tudi zgodovina hujšanja – sta pri vsakem posamezniku podatka, ki nam povesta veliko. Pomagata nam pri predvidevanju, koliko bo pacient sposoben shujšati in ali bo znižano težo uspel ohraniti.

Informirata nas o tem, koliko so prehranski vzorci utrjeni in koliko časa bo potrebnega za njihovo dolgoročno spremembo. Velja zlato pravilo: dlje časa traja debelost in čim več poskusov hujšanja ima nekdo za seboj, tem težja in daljša bo njegova borba s kilogrami.

Grega
Grega je povratnik. Spoznala sem ga, ko je imel 20 let in 161,9 kilogramov. Takrat je prvič poiskal pomoč v centru Medico. V petih mesecih je shujšal nekoliko manj kot 40 kilogramov. Ob znižani teži se je počutil veliko bolje. Ob hujšanju sem ga usmerila tudi v individualno psihoterapevtsko obravnavo. Prav takrat, ko se je pričel čustveno nekoliko odpirati, se je odločil, da zdravljenje zaključi. Vrnil se je po osmih letih. V tem času je pridobil 50 kilogramov, ustvaril si je dom in družino. Ima sinka, ki je že pri rosnih treh letih prekomerno prehranjen.

Grega se je pričel rediti, ko je imel štiri leta. Že od osnovne šole hujša. Večkrat je krajši čas z dieto poskušal sam, v šestem razredu osnovne šole v Stični pa je hujšal tudi pod strokovnim nadzorom. Vedno je shujšal le nekaj kilogramov in se kmalu spet zredil.

Diagnoza
Tokratni pacient ima močno povečano telesno težo, strokovno to obliko debelosti imenujemo ekstremna ali morbidna debelost. Življenjska doba ljudi s tako povečano težo je običajno močno skrajšana, saj debelost pogosto spremljajo nevarni zapleti: visok krvni tlak (že več let ga ima tudi Grega) poškoduje srce, ledvice in ožilje, zgodaj se pojavijo od inzulina neodvisna sladkorna bolezen in obraba sklepov, ki so preobremenjeni s težo (najpogosteje kolen). Motnja hranjenja, ki do tako visoke teže pripelje, se imenuje kompulzivno ali prisilno prenajedanje. Večina bolnikov s tovrstno motnjo ima povečano težo – in motnjo hranjenja – že od otroštva; zanje je značilno, da svojega vzorca prehranjevanja, ki so ga navajeni od najzgodnejših let, ne doživljajo kot napačnega. Prav zato je dolgoročna sprememba odnosa do hrane zanje izredno težka.

Za popotnico
Grega je v hujšanju zaenkrat uspešen. Ob zadnji kontroli je povedal, da se veliko bolje počuti, zadovoljen je tudi z obravnavo v centru Medico, kjer ga učimo osnov hranoslovja in mu pomagamo prilagajati dieto vsakodnevnim aktivnostim. Vključen je v individualno obliko vadbenega programa, kjer se s profesorico športne vzgoje in fizioterapevtko uči, kako na ustrezen način trošiti kalorije in kako doseči, da bo telesna aktivnost postala vsakodnevna rutina. V vedenjsko kognitivni psihoterapevtski skupinski obravnavi je doživel marsikatero novo spoznanje. A delo se je pravzaprav šele dobro pričelo. čeprav je Grega napovedal nekajmesečno odsotnost zaradi odhoda v tujino, mu iz srca želim, da bi tokrat vztrajal. Še nekaj mesecev se bo moral ukvarjati z zniževanjem teže. Potem pa kar nekaj let z gradnjo ustreznega odnosa do hrane ter iskanjem ravno pravega ravnovesja med ugodjem in samoomejevanjem. Prehoditi bo moral pot, ki vodi do osebne zrelosti, ko bo razumel, da je za svoje zdravje odgovoren sam. Prav tako kot vsak izmed nas.

Tina Sentočnik, dr.med., spec. interne medicine